prispevek naše članice Sonje Založnik, ki odraža dejansko stanje našega dela v zdravstvenih domovih:
Kaj pa medicinske sestre, zaposlene v zdravstvenih domovih?
Ali res samo pobiramo zdravstvene kartice, tiskamo recepte in telefoniramo?
Ja, tudi v zdravstvenih domovih delamo medicinske sestre, v ambulantah za otroke, šolarje in za odrasle, kolegice patronažne medicinske sestre obiščejo uporabnike tudi na domu, pa naši reševalci, ki obravnavajo urgentna stanja in nemalokrat se zgodi, da končaš delo na svojem delovnem mestu, popoldan pa nadomeščaš odsotno kolegico, potem pa si razporejen še na delovno mesto v nujno medicinsko pomoč ponoči, praznike in sobote ter nedelje, skratka vsak dan, dan za dnem 24 ur.
Vsak uporabnik zdravstvenih storitev vstopi najprej skozi vrata zdravstvenega doma in trdim, da če imaš dobrega osebnega zdravnika, je to dober vpliv na potek zdravja in zdravljenja posameznika. Prebivalstvo se stara in ležalne dobe v bolnišnicah so vedno krajše. Vse to pa se pozna na obremenitvah zaposlenih v zdravstvenih domovih. V zadnjem času vsi samo še hitimo in se ukvarjamo z vsemi mogočimi projekti in študijami, kako bi izboljšali zdravstveni sistem in storitve v zdravstvu. Mnogokrat ugotavljamo, da je ob množici obveznega dela časa za pacienta vedno manj, in tisto, kar je najbolj pomembno – zaradi prevelike obremenjenosti, zaradi nejasnih standardov in normativov se oddaljujemo od tiste drobne in tako malo potrebne topline, ki jo uporabniki pričakujejo od zaposlenih, morda še najbolj od medicinskih sester, pa čeprav sta to le iskren nasmeh in prijazna beseda.
Pred kratkim smo na sestanku Sindikata delavcev v zdravstveni negi Slovenije predstavniki sindikalnih enot zdravstvenih domov enotno zatrdili, da tako več ne gre naprej. Dovolj nam je! Premalo nas je, preveč smo obremenjeni, naši prejemki pa so skoraj žaljivi.
Razmere v ambulantah so nevzdržne in to ni več človeško do zaposlenih in še najmanj do uporabnikov. Dejstvo je, da se v ambulantah družinske medicine dnevno zvrsti mnogo več uporabnikov, kot jih lahko izvajalci zdravstvenih storitev tudi kakovostno obravnavamo, in že skoraj ni dneva, da ne nadomeščamo vsaj še ene ambulante.
In kje smo medicinske sestre, zaposlene v zdravstvenih domovih, zakaj smo vedno manj prijazne, kje so nasmehi in prijazne besede, zakaj tako dolgo ne dvignemo telefona, le zakaj se tako dolgo čaka v čakalnici lahko zgolj za injekcijo ali morda prevezo, zakaj se čaka kljub naročanju in določeni uri za obisk pri zdravniku, zakaj se kljub trkanju vrata dolgo ne odpro …? Kaj je tukaj narobe?!
Večkrat pomislim, da bi vrata v čakalnico preprosto kar na široko odprla, da bi uporabniki videli, da po telefonu govorim s pacientom, istočasno tiskam medicinske obrazce, kimam z glavo zdravniku, ki mi naroča, naj hitro posnamem nujen EKG, in skomignem pacientu, ki že čaka v prevezovalnici na prevezo rane, kjer bo moral žal še malo počakati, ob tem pa poslušam še močno trkanje na vrata, ker se seveda danes vsem mudi in je čas dragocen.
Pogosto slišimo, da je za tako stanje krivo vodstvo posameznih zavodov, ker da ne zna primerno razporediti zaposlenih in jih motivirati za delo. A žal smo (le) v javnem sektorju, kjer zaposlovanja ni, možnosti nagrajevanja za dobro delo tudi skoraj ne, sploh pa ne za medicinske sestre. Po zavodih se na mnogih delovnih mestih zazna, da medicinske sestre, ki že tako težko kakovostno opravijo svoje obsežno, strokovno in odgovorno delo, pogosto prevzamejo še del dela zdravnika (pisanje obrazcev kot so na primer: recepti, napotnice, tehnični pripomočki, …), vnašajo storitve v računalnik, naročajo laboratorijske storitve… Zdravnik to od njih zahteva in pričakuje, ker je tudi on preobremenjen, ali pa so to celo navodila strokovnih vodij zdravstvene nege. To je res strah vzbujajoče in kje so meje? Kako daleč in koliko časa še potrebujemo, da ustavimo to neracionalno varčevanje v zdravstvu. Če bi imeli dovolj ambulant v naši lepi mali državici, bi zaposleni lahko več časa namenili posameznemu uporabniku, ki bi bil posledično tudi kakovostneje obravnavan. Bilo bi veliko manj napotitev v specialistične ambulante in v bolnišnice, in ne nazadnje – vsi si želimo, da bi bilo več nasmejanih obrazov in prijaznih besed.
A mi danes šele ugotavljamo, kdo sploh je medicinska sestra in koliko medicinskih sester še potrebujemo!?! O osebnih dohodkih medicinskih sester se skoraj ne govori, a moram biti zelo konkretna: izhodiščna plača medicinske sestre, zaposlene v zdravstvenem domu, ni niti minimalna plača zaposlenega v Republiki Sloveniji!
Naj bodo pogajanja poštena, jasna in odprta, ne pa govor vsakega na svojem bregu. Pa se slišijo (največkrat le) zdravniki, medicinske sestre pa smo, žal, običajno preslišane. Prepričana sem, da če bi skupaj postavljali normative in standarde (pa najsibodo to kadrovski, finančni, delovni ali pa še kakšni drugi), bi imeli vsi lažje delo in naši uporabniki bi bili veliko bolj zadovoljni z našim delom in našimi odnosi. Opozoriti moram še na problem, ki se že pojavlja in se še bo ob odpiranju zelo medijsko izpostavljenih novih urgentnih centrov po Sloveniji – brez strokovne in pravne varnosti tudi za medicinske sestre vseh novih in dodatnih obveznosti ne moremo, ne smemo in ne bomo sprejele kar čez noč.
Vse navedeno so razlogi in dejstva, da se mora slišati tudi glas medicinskih sester s primarnega nivoja. Medicinske sestre iz primarnega nivoja zahtevamo, da se krivice in te hude anomalije odpravijo.
Vsi na nedavnem sestanku prisotni predstavniki sindikalnih enot zdravstvenih domov zahtevamo, da se do jasnih odgovorov in rešitev pride hitro, ker časa ni več.
Veliko smo že zamudili. Sesuti čudovit mozaik je enostavno, na novo zgraditi ga pa nadvse dolgotrajno …
Sonja Založnik, ms
