V strokovnem združenju izvajalcev zdravstvene in babiške nege opažamo, da se v javnosti predstavlja precej napihnjene (da ne rečemo izmišljene) podatke o manjku medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v Sloveniji.
Raznorazne izjave samooklicane zbornice zdravstvene nege, da podatki temeljijo na podatkih Razširjenega strokovnega kolegija za zdravstveno nego (RSKZN) pri Ministrstvu za zdravje ter na metodi Slovenske kategorizacije zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege, ki se izvaja od leta 1997 – najprej v okviru raziskovalnega projekta, od decembra 2004 pa v okviru RSKZN-ja.
Omeniti velja, da je RSKZN organ, ki je povsem podrejen direktivam te zbornice (sicer naj bi bilo obratno), in da RSKZN sestavljajo le predstavniki enega dela stroke (nam se kot enakovrednemu strokovnemu partnerju sodelovanje v RSKZN že vse od leta 2013 dalje onemogoča).
Enako velja tudi za kadrovske normative in kompetence posameznega profila v zdravstveni in babiški negi – vse je nastajalo v največji tajnosti, znotraj zidov kristalne palače zbornice.
Slovenska kategorizacija zahtevnosti bolnišnične zdravstvene nege (SKZBZN) je orodje, ki sicer ima primerjave v mednarodnem okolju, se ga pa ravno v mednarodnem okolju opušča in nadomešča z bolj sofisticiranimi orodji, ki vključujejo dejanska opravila in posege pri posameznem pacientu – ne pa kar pavšalno, kot je to v SKZBNZ . SKZBZN v Sloveniji tudi ni operator, ki bi služil morebitnemu plačilu izvajalcev zdravstvene in babiške nege (plačilo po opravljenih intervencijah) in ga je povsem neresno – nestrokovno obravnavati kot operator za izračun kadrovskih normativov.
Povsem verodostojne podatke o primerjavi števila izvajalcev zdravstvene in babiške nege lahko širša javnost pridobi pri verodostojnih evropskih organizacijah (npr. http://www.oecd.org/els/health-systems/health-at-a-glance-19991312.htm (od strani 158 dalje), ne pa daj jih črpa iz medijev, kjer se t.i. zbornica le želi promovirati v cilju večjega članarinskega prihodka.
Vse analize podatkov, ki so bile v naši državi izvedene so bile izvedene popolnoma pristransko, vse v cilju prikazati večji primanjkljaj zdravstveno-negovalnega kadra, kot pa je dejanski. Primankljaje se umetno prikazuje zgolj zaradi tega, ker se v število medicinskih sester oz. izvajalcev zdravstvene in babiške nege ne všteva medicinskih sester s srednješolsko izobrazbo in bolničarjev/negovalcev, ki opravljajo veliko teh intervencij, ki naj bi jih danes izvajale zgolj in samo diplomirane medicinske sestre.
Vsekakor ostaja dejstvo, da pomanjkanje izvajalcev zdravstvene in babiške negee vpliva na kakovost zdravstvenih storitev in na varnost pacientov. Povečanje potreb po dodatnem kadru v bolnišničnih okoljih pa izhaja iz povečanih odhodov diplomiranih medicinskih sester na umetno ustvarjena delovišča (referenčne ambulante, delovna mesta za kakovost, higieno rok, edukacijo,… in še bi lahko naštevali) – torej na delovna mesta, kjer so še pred manj kot desetimi leti ta dea in postopke opravljaje medicinske sestre, ki so sicer že bile prej zaposlene v teh okoljih.
Žal se danes delo velikega dela diplomiranih medicinskih sester vse pogosteje oddaljuje od bolniške posteljel in se usmerja v birokratizem in pisarniška opravila. Če bi vse te medicinske sestre se vrnilo k pacientom, ob posteljo, bi danes ne govorili o pomankanju kadra v zdravstveni in babiški negi.